Makroekonomske determinante slabih naložb in zunajbilančnih obveznosti hrvaških bank
Manuel Benazić
Juraj Dobrila University of Pula, Faculty of Economics and Tourism “Dr. Mijo Mirković”, Preradovića 1/1, 52 100 Pula, Croatia
Dajana Radin
Juraj Dobrila University of Pula, Faculty of Economics and Tourism “Dr. Mijo Mirković”, Preradovića 1/1, 52 100 Pula, Croatia
Povzetek
Ozadje in namen: Slabe naložbe in zunajbilančne obveznosti se pogosto obravnavajo kot ključni dejavniki, ki vodijo do bančnih kriz. Gospodarska in finančna kriza poveča obseg slabih naložb (in zunajbilančnih obveznosti, kar lahko bankam povzroči velike izgube. Učinkovito poslovodstvo bank in regulatorno-nadzorne institucije kot n. pr. centralne banke, bi morali biti sposobni prepoznati in kvantitativno ovrednotiti te učinke. Namen te raziskave je zato empirično ugotoviti obstoj in kvantitativni vpliv glavnih hrvaških makroekonomskih spremenljivk na slabe naložbe in zunajbilančne obveznosti hrvaških bank na dolgi in kratki rok. Metodologija: Za ta namen testiranja meja smo uporabili pristop ko-integracije (ARDL) . Model ARDL poteka v dveh korakih. Prvi korak se začne z izvedbo testa meje ko-integracije. V drugem koraku, ko je že ugotovjena ko-integracija, ocenjujemo dolgoročna razmerja povezana in ocenjujenonapako modela. Rezultati: Rezultati kažejo na stabilno kointegracijsko razmerje med spremenljivkami na dolgi rok, povečanje realnega BDP pa zmanjšuje raven slabih naložb in zunajbilančnih obveznosti hrvaških bank, pri čemer povišanje cen, brezposelnost, obrestna mera in depreciacija menjalnega tečaja hrvaške kune povečuje raven omenjenih spremenljivk. Po drugi strani pa so rezultati za kratkek rok precej dvoumni. Zaključek: Da bi se izognili krizam, mora učinkovit poslovodstvo bank ter regulatorno-nadzorne institucije biti sposobni prepoznati in količinsko ovrednotiti te učinke. To je nujen predpogoj za izvajanje ustreznih ukrepov regulatorne in monetarne politike za zmanjšanje ravni slabih naložb in zunajbilančnih obveznosti.
Ključne besede: slabe naložbe in obveznosti, zunajbilančne obveznosti, slaba posojila, gospodarska in finančna kriza, kreditna tveganje, klasifikacija naložb in zunajbilančnih obveznosti
Ozadje in namen. Čeprav imajo mobilne denarnice potencial, da v celoti nadomestijo svoje fizične predhodnice, veliko ponudnikov mobilnih denarnic omejuje njihovo delovanje na le eno določeno funkcijo. Razlog zato je lahko v tem, da jih zasnova strateško poslovnega modela pozicionira kot posrednike med uporabniki in poslovnimi partnerji (tretjimi osebami) na več ločenih trgih. Aplikacije mobilne denarnice (MWAs) so pogosto postavljene v okolja ozkih dvostranskih tržnih struktur. Zasnova / Metodologija / pristop. Članek se osredotoča na ekonomiko takšnih platform s pomočjo analize poslovnega modela. Analizira, kako so povezani poslovni partnerji štirih v strategijah mobilnih denarnicah: Key Ring, FidMe, Apple Passbook in Qustomer. Rezultati. Članek pokaže, da si aplikacije mobilnih denarnic prizadevajo vključiti v svojo organizacijsko strukturo ne le veliko število partnerjev, temveč še posebej partnerje z visoko vrednostjo blagovne znamke (kakovost partnerjev). Ti partnerji oblikujejo zasnovo njihove storitve, saj nobeno od računalniških okolij ne ponuja izdelkov ali storitev samo po sebi. Zato je uspeh aplikacije mobilne denarnice odvisne od sposobnosti in pripravljenosti partnerjev, da izpolnijo zahtev kupcev. Zaključek. Aplikacije mobilne denarnice – čeprav se tudi ukvarjajo z vključitvijo in upravljanjem točk programov in zvestobe – ne izkoristijo možnosti za ustvarjanje prihodkov prek točk zvestobe tretjih strank. Teoretično bi aplikacija mobilne denarnice sama lahko nagradila ali odkupila točke zvestobe.
Analiza managementa internetnega marketinga na Češkem
Zdenek Smutny
Department of Systems Analysis, Faculty of Informatics and Statistics, University of Economics, Prague
Povzetek
Ozadje in namen: Poslovanje prek interneta za mnoga podjetja postaja bolj konkurenčno. Cilj te študije je analizirati trenutno stanje glede uporabe spletnih orodij in pristopov, ki jih uporabljajo češke družbe za management spletnih marketinških aktivnosti, in poiskati pomanjkljivosti in priložnosti teh dejavnosti. Metodologija / pristop: Članek predstavi empirično študijo, ki uporablja dva različna raziskovalna pristopa: (1) opisno kvantitativna raziskava trenutnega stanja, ki temelji na pregledu spletnih strani na vzorcu 4584 čeških podjetij in (2) anketo med 161 čeških podjetij, ki poslujejo prek interneta. Rezultati: Obstaja velika vrzel med uporabo družabnih omrežij in njihovo povezavo z marketinškimi aktivnostmi. Stopnja uporabe družabnih medijev v Češki republiki je še vedno nizka v primerjavi s podjetji iz ZDA. Management spletnega trženja (OMM) večine podjetij se naslanja na individualne presoje in ne uporablja nobenih meritev ali metodologij upravljanja. Ena od glavnih težav OMM je vse večje število orodij, ki se uporabljajo v marketinških aktivnosti, kot tudi pomanjkanje širše perspektive o delovanju prečnih kanalov marketinških aktivnosti. Zaključek: V prihodnosti pričakujemo, da bo veliko število čeških podjetij pogosteje uporabljajo spletna orodja kot so družabna omrežja za svoje trženjske aktivnosti. V zvezi s tem se ne morejo zanašati samo na individualne ocene za upravljanje teh dejavnosti, kot to počnejo sedaj, ampak bodo morali uporabiti celovita orodja ali metodologije. Na osnovi tega lahko sklepamo, da ima češka podjetja še vedno dovolj priložnosti za boljšo uporabo spletnih orodij za namene trženja.
Organizacijska prilagodljivost, raziskovanje, izkoriščanje in inovacijska uspešnost organizacije
Mladenka Popadić
University of Rijeka, Faculty of Tourism and Hospitality Management Opatija, Croatia
Matej Černe
University of Ljubljana, Faculty of Economics, Slovenia
Ines Milohnić
University of Rijeka, Faculty of Tourism and Hospitality Management Opatija, Croatia
Povzetek
Ozadje in namen: Raziskave na področju managementa konstruktu organizacijske prilagodljivosti (OA) je namenjajo vse več pozornosti. Prejšnje empirične raziskave so proučevale vpliv organizacijske prilagodljivosti na uspešnost organizacije iz različnih perspektiv. Namen te študije je razrešiti nasprotujoče ugotovitve prejšnjih raziskav o odnosu med organizacijsko prilagodljivostjo in inovacijsko uspešnostjo. Analizirali smo ta konstrukt s kombiniranjem dimenzij organizacijske prilagodljivosti, tj. tako dimenzije raziskovanja kot tudi izkoriščanja (uvajanje proizvodov ali storitev, ki so bodisi novi na trgu bodisi novi v podjetju). Metodologija: Našo hipotezo organizacijske prilagodljivosti smo postavili v okviru inovacijske usmerjenosti podjetja. Hipotezo smo testirali s pomočjo podatkov na organizacijski ravni v dvanajstih državah, ki so bili zbrani v okviru Popisa inovacijske dejavnosti 2006. Da bi operacionalizirali organizacijsko prilagodljivost in inovacijsko uspešnost podjetij, smo tako uporabili samoocene elementov inovacijskega procesa. Rezultati: Za preverbo hipoteze smo razvili nabor modelov in jih testirali z multiplo hierarhično linearno regresijsko analizo. Rezultati kažejo, da sta obe dimenziji organizacijske prilagodljivosti -raziskovanje in izkoriščanje pozitivno povezana z inovacijskimi sposobnostmi podjetja, kar podpira našo domnevo, da se na ta način dopolnjujeta. Poleg tega smo ugotovili, da ob kombiniranjem obeh dimenzij organizacijske prilagodljivosti ta konstrukt ostaja negativno povezan z inovacijsko uspešnostjo podjetij, poleg neodvisnih učinkov obeh posameznih dimenzij (raziskovanje in izkoriščanje). Zaključek: Ti rezultati podajajo managerjem podlago za odločanje glede sprejemanja kompromisov med raziskovanjem in izkoriščanjem, saj nakazujejo, v katerih primerih bi bile posledice izključujočih odločitev (z zanemarjanjem bodisi raziskovanja bodisi izkoriščanja) bolj ugodne kot škodljive. Za podjetja z nižjo organizacijsko prilagodljivostjo je razmerje med raziskovanjem/ izkoriščanjem in inovacijsko uspešnostjo v podjetju bolj pozitivno.
Informacijska podpora evalvaciji kakovosti v visokem šolstvu
Tatjana Kovač
Faculty of Commercial and Business Sciences, Lava 7, 3000 Celje
Povzetek
Ozadje in namen: Cilj raziskave je bil razviti predlog informacijske podpore evalvaciji v visokem šolstvu, ki bi podprl delo ocenjevalca kakovosti in analitika kakovosti. Zajeta so vsa področja, ki jih tudi NAKVIS (Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu) ocenjuje v postopkih zunanje evalvacije visokošolskih zavodov. Metodologija: Za podporo dela ocenjevalcev kakovosti smo uporabili metodo MAUT (Multi-Atribute Utility Theory) in Ms Excel, za podporo analitiku kakovosti pa exspertno modeliranje v programu Dexi (Decision Expert). Rezultati: Identificirani kriteriji za ocenjevanje posameznih področij presoje omogočajo poenoteno ocenjevanje, ne glede na to, kdo so ocenjevalci. Excelova predloga z avtomatskimi izračuni ocen je namenjena tehnični podpori dela evalvatorja, ekspertni model v Dexu pa je namenjen analitiku kakovosti. Zaključek: Predstavljeni model za evalvacijo kakovosti visokošolskega zavoda lahko zagotovi celovito in transparentno obravnavo kakovosti na fakulteti, predvsem pa z informacijsko in tehnično podporo olajša procese evalvacije.
Metode komercializacije novih izdelkov in storitev na področju IKT industrije: primer znanstveno tehnološkega parka
Alireza Aslani
Faculty of New Sciences and Technology, University of Tehran, Tehran, Iran
Hossein Eftekhari
Faculty of New Sciences and Technology, University of Tehran, Tehran, Iran
Mahdi Hamidi
Faculty of New Sciences and Technology, University of Tehran, Tehran, Iran
Bahareh Nabavi
Faculty of New Sciences and Technology, University of Tehran, Tehran, Iran
Povzetek
Namen: Komercializacija je korak v razvoju novih izdelkov in storitev. Ker je delež stopnje neuspešnih komercializacije izdelkov in storitev v IKT industrij na splošno zelo visok, smo se namenili preučiti in oceniti metode komercializacije, ki jih uporabljajo podjetja s področja IKT industrije v Tehnološkem parku Univerze za znanost in tehnologijo v Teheranu. Načrtovanje/ metodologija / pristop: Osnovni metodološki pristop naše študije je terenska raziskava. Potem ko smo proučili metode komercializacije predstavljene v literaturi in izbrali tiste, ki so bile ocenjene kot najboljše, smo opravili še strukturirane intervjuje z managerji in strokovnjaki v IKT podjetjih. Rezultati: Tri metode: “skupne pogodbe za raziskovanje”, “razstave” in “spin-off” so med najpogostejšimi metodami komercializacije, ki jih uporabljajo podjetja. Zaključek: Zaradi negotovosti, ki so vedno prisotne v IKT industriji, morajo podjetja uporabljati različne strategije, da bi razvili uspešne izdelke in storitve. Podjetja, katerih dejavnost temelji na znanju, morajo poiskati svoje specifične pristopi in politike za komercializacijo svojih izdelkov in storitev.
