Let.51, Št.4 (2018)

Goran ČELESNIK

Domino, d.o.o., Titova 7, 4270 Jesenice, Slovenia

Mladen RADUJKOVIĆ

International Project Management Assosiation, Central Secretariat P.O. Box 7905, 1008 AC Amsterdam, The Netherlands

Igor VREČKO

University of Maribor, Faculty of Economics and Business, Razlagova ulica 14, 2000 Maribor, Slovenia

Povzetek

Uvod in namen: Obstoječi modeli razreševanja poslovnih kriz podjetij so v praksi še vedno premalo uspešni in učinkoviti. Model agilnega kriznega projektnega managementa (AKPM) temelji na doktrinah kriznega projektnega managementa, ki smo ga nadgradili z načeli in metodologijami agilnega projektnega managementa. Razvit je bil za namene razreševanja poslovnih kriz podjetij.
Metode: Temelječ na strokovnih spoznanjih in skladno z opredeljenim raziskovalnim problemom smo se odločili za uporabo kvalitativnih raziskovalnih metod in za zbiranje podatkov uporabili metodo visoko strukturiranega intervjuja. Za potrebe komparativne primerjave uspešnosti in učinkovitosti vzorčnih podjetij smo uporabili metodo primerjalne študije primerov in podjetja razdelili v skupini A in B. Podjetja skupine A so pri izvedbi načrtovanih ukrepov in aktivnosti v procesu prestrukturiranja in/ali prenove uporabila neprojektni pristop, tradicionalno projektni in/ali hibridni neprojektni-tradicionalno projektni pristop (KM pristop), podjetja skupine B pa so uporabila agilno projektni in/ali hibridni agilno projektni-tradicionalno projektni pristop (AKPM pristop).
Rezultati: Proučevana podjetja so pri razreševanju poslovne krize podjetja pri izvedbi načrtovanih ukrepov in aktivnosti uporabila različne izvedbene pristope. Podjetja, ki so pri razreševanju poslovne krize uporabila AKPM pristop (podjetja skupine B), so hitreje zaključila s procesom prestrukturiranja in/ali prenove podjetja in bila po zaključku poslovne krize v primerjavi s predkriznim obdobjem uspešnejša in učinkovitejša. Obenem so imela tudi večjo rast čistih prihodkov od prodaje kot podjetja, ki so pri tem uporabila KM pristop (podjetja iz skupine A).
Zaključek: V prispevku so prikazani rezultati raziskave, v kateri smo proučevali uspešnost in učinkovitost procesa razreševanja poslovnih kriz vzorčnih podjetij. Skladno z rezultati raziskave sklepamo, da dopolnitev modela kriznega projektnega managementa z agilnim projektnim pristopom pri razreševanju poslovnih kriz podjetij pozitivno vpliva na uspešnost in učinkovitost podjetij po zaključku njihove poslovne krize.

Ključne besede: poslovna kriza, krizni management, projektni management, agilni projektni management

Marko KUKANJA

University of Primorska, Faculty of Tourism Studies – Turistica, Obala 11a, 6320 Portorož, Slovenia

Tanja PLANINC

University of Primorska, Faculty of Tourism Studies – Turistica, Obala 11a, 6320 Portorož, Slovenia

Povzetek

Ozadje in namen: Namen raziskave je analizirati učinkovitost malih in srednje velikih prehrambnih gostinskih obratov v Sloveniji po uvedbi davčnih blagajn leta 2016. Zaradi strožjega finančnega nadzora so se povečali uradno evidentirani prihodki od prodaje gostinskih podjetij. Rezultati strožjega nadzora se odražajo tudi v povečanju nabora razpoložljivih in zanesljivih finančnih podatkov. Predhodne študije s področja učinkovitosti le-te niso analizirale na osnovi finančnih indikatorjev, saj računovodski podatki niso predstavljali zanesljivega vira za analizo učinkovitosti poslovanja.
Oblikovanje / metodologija / pristop: Učinkovitost je bila analizirana z uporabo metode podatkovnih ovojnic (DEA). V raziskavi so bili uporabljeni tako sekundarni finančni podatki, katere smo pridobili iz javno dostopnih podatkovnih baz ter primarni podatki, ki vključujejo demografske značilnosti menedžerjev in fizične značilnosti gostinskih obratov. V raziskavo je bilo vključenih 142 prehrambnih gostinskih obratov, ki sodijo v kategorijo mikro, majhnih in srednje velikih podjetij ter na trgu prehrambnega gostinstva neodvisno ter v komercialne namene opravljajo dejavnost prehrambnega gostinstva.
Rezultati: Povprečna učinkovitost slovenskih prehrambnih gostinskih obratov, ki so bili vključeni v vzorec, znaša 85%, kar kaže na to, da morajo gostinski obrati v povprečju povečati svojo učinkovitost za 15%, da bi izboljšali svojo učinkovitost glede na najučinkovitejše (najuspešnejše) enote v preučevanem vzorcu. Rezultati naše raziskave, v primerjavi z rezultati predhodnih mednarodnih študij, nakazujejo na primerljivo raven učinkovitosti slovenskih prehrambnih gostinskih obratov. Iz rezultatov raziskave prav tako izhaja, da so poslovne prakse, v smislu učinkovitega upravljanja, dokaj podobne v celotni dejavnosti prehrambnega gostinstva. Izpostaviti velja tudi ugotovitev, da na učinkovitost poslovanja prehrambnih gostinskih obratov, ki so bili vključeni v vzorec, vplivajo zgolj določene finančne spremenljivke oz. vrste poslovnih odhodkov (stroški prodanih proizvodov, blaga in storitev ter stroški dela in amortizacija), medtem ko demografske značilnosti menedžerjev (spol, starost, izobrazba, izkušnje) ter fizične značilnosti obratov (velikost, konkurenca in lokacija) nimajo statistično značilnega vpliva na doseženo stopnjo učinkovitosti in višino poslovnih prihodkov iz prodaje.
Zaključek: Sekundarni finančni podatki predstavljajo dragocen vir informacij za analizo učinkovitosti poslovanja prehrambnih gostinskih podjetij. Uporaba izbranih finančnih spremenljivk omogoča mednarodno primerjavo učinkovitosti poslovanja. Predlagamo, da se v prihodnje raziskave vključijo longitudinalni finančni podatki ter nekatere še ne-preučene vrste spremenljivk, kot so na primer psihografske značilnosti menedžerjev.

Ključne besede: DEA; merjenje učinkovitosti; prehrambno gostinstvo; Slovenija

Michal HALAŠKA

Silesian University in Opava, School of Business Administration in Karvina, Univerzitní nám. 1934/3, 733 40, Karviná, Czech Republic

Roman ŠPERKA

Silesian University in Opava, School of Business Administration in Karvina, Univerzitní nám. 1934/3, 733 40, Karviná, Czech Republic

Povzetek

Ozadje in namen: Modeliranje in simulacija z uporabo agentov (ABS) se vse več uporablja na številnih področjih, kot so npr. upravljalne, družbene in računalniške vede. Vendar se zdi, da se podoben trend ne pojavlja na področju upravljanja in vodenja poslovnih procesov (BPM), čeprav so simulacijski pristopi, kot so simulacija diskretnih dogodkov ali sistemska dinamika, dobro uveljavljeni in široko uporabljeni. Zato v našem članku raziskujemo prednosti in slabosti modeliranja in simulacije, ki temelji na agentih, pri simulacijskih poskusih na področju BPM.
Načrtovanje / metodologija / pristop: S simulacijskimi eksperimenti raziskujemo, ali obstaja potreba po ABS na področju BPM, tako, da primerjamo tradicionalne in ABS modele. V ta namen uporabljamo simulacijsko ogrodje MAREA, ki je simulacijsko okolje z integriranim sistemom ERP. Pri eksperimentih smo uporabili kompleksen model trgovske družbe, ki prodaja računalniške kable. Za preverjanje modela uporabljamo avtomatizirane tehnike odkrivanja postopkov.
Rezultati: V naših simulacijah smo raziskali vpliv sprememb v obnašanju virov na izid na izid procesa od naročila do plačila (O2C). Simulacijski poskusi so pokazali, da lahko tudi majhne spremembe statistično pomembno vplivajo na rezultate procesov in odločitve, ki temeljijo na teh rezultatih. Simulacijski poskusi so prav tako pokazali, da ima učinek naključno porazdeljenih nihanj blaginje pri večjem številu prodajnih predstavnikov, vključenih v proces, vse manjši vpliv.
Zaključki: Naša raziskava je pokazala več prednosti in pomanjkljivosti uporabe ABS v modeliranju poslovnih procesov. Menimo, da je pristop ABS primeren na področjih, ker so procesi podobni kot pri BPM. Predlagali smo področja za simulacije BPM, npr. modeliranje virov, bodisi človeški ali tehnološki viri, kjer je potreba po ABS.

Ključne besede: modeliranje in simulacija z agenti (ABS); poslovni procesi; upravljanje poslovnih procesov (BPM); procesno rudarjenje

Eva JEREB

University of Maribor, Faculty of Organizational Sciences, Kidričeva cesta 55a, 4000 Kranj, Slovenia

Janja JEREBIC

University of Maribor, Faculty of Organizational Sciences, Kidričeva cesta 55a, 4000 Kranj, Slovenia

Marko URH

University of Maribor, Faculty of Organizational Sciences, Kidričeva cesta 55a, 4000 Kranj, Slovenia

Povzetek

Ozadje in namen: Konkurenca med visokošolskimi ustanovami postaja vedno večja. Ustanove si prizadevajo za izboljšanje položaja na trgu in čim višjo uvrstitev na lestvicah visokošolskih ustanov. V zasledovanju tega cilja so postali visokokakovostni programi in zadovoljstvo študentov glavna skrb univerz. V naši raziskavi smo poskušali ugotoviti, kakšno pomembnost pripisujejo študenti določenim dejavnikom zadovoljstva v visokem šolstvu.
Oblikovanje/metodologija/pristop: Podatke za raziskavo smo zbrali z anketnim vprašalnikom. Anketiranje je bilo izvedeno v študijskem letu 2017/18 na Univerzi v Mariboru v Sloveniji. Študenti so bili ustno obveščeni o naravi raziskave in povabljeni k prostovoljnemu sodelovanju. Anonimnost je bila zagotovljena. Izračunali smo povprečne vrednosti in standardne odklone odgovorov. Da bi ocenili, kateri dejavniki zadovoljstva so bili prednostni za študente, smo opravili Friedmanov test. Za ugotavljanje razlik med posameznimi skupinami smo uporabili t-test za primerjavo povprečij neodvisnih vzorcev. Korelacije med faktorji zadovoljstva in spremenljivkami, kot so: starost, povprečna
ocena in pripravljenost za širjenje informacije o zadovoljstvu z ustanovo, smo testirali z uporabo Pearsonovega korelacijskega koeficienta.
Rezultati: Rezultati študije so pokazali, da so najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na zadovoljstvo študentov, učitelji, katerim sledi administrativna podpora, programi, fizično okolje, lokacija ustanove, družabno življenje in podporne funkcije. Ugotovljene so bile pomembne razlike med spoloma pri dveh dejavnikih zadovoljstva, in sicer pri programih in administrativni podpori, ki sta pomembnejša ženskam. Ugotovili smo tudi, da se pomembnost dejavnikov zadovoljstva niža z višjim letnikom.
Zaključek: Rezultati te študije kažejo, da se morajo visokošolske ustanove osredotočiti na izboljšanje kakovosti učiteljev in se s tem odzvati na potrebe svojih študentov. Poleg tega ne smejo zanemariti podpornih dejavnikov, kot so: knjižnica, dostop do interneta, prehrana in tudi urejenost fizičnega okolja ustanove. Z izboljšanjem teh dejavnikov lahko institucije povečajo zadovoljstvo študentov, pridobijo ugled in vplivajo na vpis v prihodnosti.

Ključne besede: zadovoljstvo študentov; visoko šolstvo; učitelji; podporni dejavniki; programi

Aleš LEVSTEK

Independent researcher, Radomlje, Slovenia

Tomaž HOVELJA

University of Ljubljana, Faculty of Computer and Information Science, Večna pot 113, 1000 Ljubljana, Slovenia

Andreja PUCIHAR

University of Maribor, Faculty of Organizational Sciences, Kidričeva cesta 55a, 4000 Kranj, Slovenia

Povzetek

Ozadje in namen: Namen članka je določiti smer nadaljnjega raziskovanja pri razvoju prilagodljivega modela strateškega upravljanja informatike, za srednje velika podjetja. Danes ima IT potencial, da kot izvor konkurenčne prednosti in tržne diferenciacije, postane gonilna sila uspeha v podjetju. IT lahko omogoči razvoj, digitalno preobrazbo in s tem dolgoročni obstoj podjetja. Eden izmed ključnih pogojev za učinkovito in uspešno uporabo IT-ja v podjetjih, je v upravljanju informatike (UI), ki sledi in se prilagaja poslovnim potrebam podjetja. Trenutni modeli UI so generični in razviti predvsem za potrebe velikih podjetij. Tovrstni modeli v srednje velikih podjetjih ne delujejo in prav tako niso prenosljivi znotraj podjetij iste panoge, velikosti in zrelosti.
Zasnova/metodologija/pristop: Za opredelitev UI, njenih mehanizmov in situacijskih dejavnikov, smo uporabili metodologijo raziskovanja poglobljeni pregled literature. Za začetni nabor podatkovnih baz smo uporabili revije, ki so indeksirane v bazi podatkov Journal Citation Reports. Za določitev relevantnih člankov z največjim indeksom citiranja, smo uporabili storitev Web of Science.
Rezultati: Prispevek članka k znanstveni literaturi je v pregledu trenutnih definicij UI in predlagani celoviti opredelitvi UI. V okviru članka so predstavljeni mehanizmi UI, ki so ključni za uspešno implementacijo in uporabo modelov UI. Predstavljeni so tudi situacijski dejavniki, ki vplivajo na UI, njeno uvedbo in samo uporabo.
Zaključek: Čeprav je UI predmet mnogih obravnav, tako med raziskovalci kot praktiki, še vedno ostaja slabo razumljeno področje, ki se nenehno razvija. Številni poskusi razvoja modelov UI niso znatno prispevali k širši uporabi in uvedbi le teh. UI je še vedno na nizkem nivoju, posebej to velja za majhna in srednje velika podjetja. Da bi UI dejansko postalo del korporacijskega upravljanja podjetja, se morajo tako praktiki kot raziskovalci, osredotočiti na razvoj prilagodljivih in praktično uporabnih modelov UI. V tem članku so predlagani naslednji koraki k razvoju prilagodljivega modela strateškega UI.

Ključne besede: upravljanje informatike (UI); mehanizmi UI; situacijski dejavniki UI; modeli UI

Iztok KOLAR

University of Maribor, Faculty of Economics and Business, Razlagova 14, 2000 Maribor, Slovenia

Nina FALEŽ

University of Maribor, Faculty of Economics and Business, Razlagova 14, 2000 Maribor, Slovenia

Povzetek

Ozadje in cilji: Mnoge študije raziskujejo razkritja informacij v letnih poročilih podjetij. Letna poročila bank se pomembno razlikujejo od letnih poročil drugih poslovnih subjektov, zlasti v pogledu razkritij. Cilj tega članka je raziskati raven razkritij in ugotoviti katere dejavnike vplivajo na raven razkritij v letnih poročilih bank v Sloveniji.
Zasnova / metodologija / pristop: Opazovali smo razkritja vseh bank v Sloveniji za leti 2012 in 2015. Proučevani vplivni dejavniki v študiji so: starost, velikost, delež države, donosnost in kompleksnost banke. Kontrolni seznam za merjenje obsega razkritij je sestavljen iz 144 prostovoljnih in obveznih postavk. Statistična obdelava zbranih podatkov je izvedena z linearno regresijsko analizo.
Rezultati: Povprečni rezultat razkritij v letnem poročilu banke v Sloveniji je blizu 94 točk ali 63% vseh možnih točk za razkritja. Rezultati analiz kažejo statistično značilne povezave in vpliv velikosti banke in deležem državnega lastništva na stopnjo razkritij, ter negativni statistično značilen vpliv starosti banke na raven razkritij. Dobljeni rezultati, presenetljivo, ne kažejo vpliv donosnosti banke na stopnjo razkrivanja, kar je proti teoriji in ugotovitvam iz drugih podobnih raziskav.
Zaključek: Glavni prispevek raziskave je poglobitev znanja o razkritjih v letnih poročilih bank. Po našem mnenju rezultati dobro odražajo slovenski bančni sistem in kako banke razkrivajo svoje informacije. Članek prispeva k akademski literaturi odgovore na vprašanje, kaj so vplivni dejavniki razkritij, in da banke v Sloveniji zagotavljajo manj informacij javnosti, v primerjavi s povprečjem razkritij v drugih dejavnostih ali primerljivo razvitih državah. Lahko rečemo, da banke v Sloveniji s svojim razkrivanjem informacij ne gradijo večjega zaupanja vlagateljev in javnosti v njihovo poslovanje.

Ključne besede: lastništvo države; razkrivanje informacij; starost; Slovenija