Let. 57, Št. 3 (2024)

Vito BOBEK

University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences, Slovenia

Gabriele TERNULLO

University of Applied Sciences FH Joanneum, Graz, Austria

Tatjana HORVAT

University of Primorska, Faculty of Management, Koper, Slovenia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0016

Povzetek

Ozadje/namen: Ker globalna poslovna in izobraževalna okolja postajajo vse bolj medkulturna, lahko dolgotrajen stres, s katerim se soočajo posamezniki, ki delujejo v drugačnih kulturnih okoljih, povzroči simptome izgorelosti. Ta študija raziskuje razmerje med stresom izseljencev in kulturno inteligenco, pri čemer upošteva dejavnike, kot so starost, motivacija, dolžina izkušenj in starostna skupina.
Metode: Izvedena je bila obsežna raziskava za več kot 300 izseljencev — posameznikov, ki so imeli vsaj trimesečne mednarodne izkušnje, povezane z delom ali študijem — iz 40 različnih držav po vsem svetu, ki je zajela različne starostne skupine, motivacije in trajanje bivanja. Validirane lestvice so ocenile ravni stresa v tujini in rezultate kulturne inteligence. Na zbranih podatkih smo izvedli korelacijske in regresijske analize.
Rezultati: Ugotovitve razkrivajo pomembno negativno korelacijo med kulturno inteligenco in stresom v tujini, kar kaže na to, da posamezniki z višjo kulturno inteligenco med mednarodnimi izkušnjami doživljajo manjši stres. Motivacija, dolžina bivanja v tujini in starost niso prinesle statistično značilnih razlik v ravni stresa, kar poudarja pomen kulturne inteligence kot olajševalni dejavnik.
Zaključek: S poudarjanjem povezave med kulturno inteligenco in zmanjšanim stresom izseljencev ta študija poudarja potrebo po medkulturnem usposabljanju in intervencijah v pripravah na (ali med) to izkušnjo. Študija zagotavlja
tudi usposabljanje človeških virov in priporočila za pristop k izboljšanju ravni kulturne inteligence.

Ključne besede: Stres izseljencev, Kulturna inteligenca, Blažilni dejavniki, Kulturna prilagodljivost

HALIANSYAH

Faculty of Economics and Business, Mercu Buana University, Indonesia

Ahmad Badawy SALUY

Faculty of Economics and Business, Mercu Buana University, Indonesia

KASMIR

Faculty of Economics and Business, Mercu Buana University, Indonesia

Mafizatun NURHAYATI

Faculty of Economics and Business, Mercu Buana University, Indonesia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0017

Povzetek

Namen in namen: Študija preučuje, ali naraščajoča priljubljenost pristopa ESG (okoljska, družbena in upravljavska odgovornost) lahko privede do upada ali izginotja koncepta korporativne družbene odgovornosti (CSR), ki se je srečal z mnogimi izzivi pri praktični izvedbi. Prav tako preučuje glavna vprašanja trajnosti, ki pomagajo raziskati, kje je prehod, katere elemente že obstajajo in kje so vrzeli. Vprašanje je analizirano v kontekstu turističnega sektorja.
Metode: Uporabljena je bili bibliometrična analiza, ki vključuje 924 študij z uporabo programske opreme Publish or Perish (PoP) in metodologije PRISMA.
Rezultati: Analiza je raziskala odnos med trajnostjo in turizmom ter med turizmom in ESG. Bibliometrične karte kažejo močno povezavo med konceptoma CSR in ESG na področju študije.
Zaključek: Študija poudarja, da ESG ne nadomešča CSR, temveč zagotavlja merjenje in okvir za reševanje njegovih težav. V turističnem sektorju je področje ESG prevladujoče na prvem stebričku ‘E’, kar pomeni, da je trajnost predvsem osredotočena na okoljske in naravne vidike, medtem ko so družbena ali celo ekonomska trajnost ter etika manj izpostavljeni. Študija ponuja predloge za prihodnje raziskave in uporabne informacije za odločevalce ter upravitelje v turizmu.

Ključne besede: Trajnostni turizem, CSR; Korporativna družbena odgovornost, ESG, Prehod k trajnosti, Bibliometrična analiza

Petra PUTZER

University of Pécs, Faculty of Business and Economics, Hungary

Alexandra POSZA

University of Pécs, Faculty of Business and Economics, Hungary

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0018

Povzetek

Background and Purpose: The study examines whether the growing popularity of the ESG (Environmental, Social, and Governance) approach could result in the decline or disappearance of the CSR (Corporate Social Responsibility) concept, which has encountered numerous challenges in practical implementation, and what the main sustainability issues are, helping to examine where the transition is, what elements already exist and where there are gaps. The question is analysed in the context of the tourism sector.
Methods: The empirical research methodology used is bibliometric analysis, which involves 924 studies using Publish or Perish (PoP) software and the PRISMA methodology.
Results: The analysis has explored the relationship between sustainability and tourism, as well as between tourism and ESG. The bibliometric maps reveal a strong relationship between CSR and ESG concepts in the study area.
Conclusion: The study highlights that ESG does not replace CSR but rather provides a measurement and framework for it to address its problems. In the tourism sector, the ESG field is dominated by the first ‘E’ pillar, meaning that sustainability is mainly focused on environmental and natural aspects, while social or even economic sustainability, and ethics are less prominent. The study provides suggestions for future research and useful information for policy makers, and tourism managers, organizations.

Keywords: Sustainable tourism, CSR; Corporate social responsibility, ESG, Sustainability transition, Bibliometric analysis

Marko FERJAN

University of Maribor, Faculty of Organisational Sciences, Kranj, Slovenia

Mojca BERNIK

University of Maribor, Faculty of Organisational Sciences, Kranj, Slovenia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0019

Povzetek

Ozadje in namen: Raziskovanje področja digitalnih kompetenc je eden izmed najpomembnejših političnih ciljev na področju izobraževanja v Evropski uniji že skoraj dve desetletji. Leta 2017 sta bila objavljena dva zelo pomembna dokumenta: DigComp 2.1 – Okvir digitalnih kompetenc za državljane z osmimi stopnjami usposobljenosti in primeri uporabe ter Evropski okvir digitalnih kompetenc izobraževalcev – DigCompEdu. Kljub tem dokumentom in vsem raziskavam na področju digitalnih kompetenc še vedno ni enotnega instrumenta za merjenje digitalnih kompetenc državljanov. Težava je v tem, da digitalne kompetence obsegajo širok nabor veščin, od osnovne digitalne pismenosti do naprednih tehničnih veščin, in se razvijajo s tehnološkim napredkom. Raziskovalci in odločevalci se srečujejo s številnimi ovirami pri ustvarjanju enotnega orodja za ocenjevanje teh kompetenc. Članek zato razširja obstoječe raziskave na področju digitalnih kompetenc v formalnem izobraževanju v Sloveniji. Raziskava je usmerjena v raziskovanje učnih načrtov pridobivanja digitalnih kompetenc na treh ravneh formalnega izobraževanja ter ravni doseganja digitalnih kompetenc med državljani (študenti) v Sloveniji. Namen študije je pridobiti širše razumevanje, kako udeleženci v formalnem izobraževanju pridobivajo digitalne kompetence za pridobitev javno priznane kvalifikacije v izobraževalnem sistemu v Sloveniji.
Načrt/Metodologija/Pristop: Da bi preučili področje digitalnih kompetenc v formalnem in prikritem kurikulumu, je bila najprej izvedena anketa med študenti (državljani) s ciljem ocenitve njihove samopodobe glede digitalnih kompetenc. Zatem so bili izvedeni intervjuji med učitelji z različnih fakultet, da bi identificirali elemente prikritega kurikuluma. Tretji del raziskave se je nanašal na pregled in analizo javno dostopnih izobraževalnih vsebin v osnovnih in srednjih šolah ter univerzah glede tem, povezanih s pridobivanjem digitalnih kompetenc.
Rezultati: Obseg formalnega poučevanja vsebin, povezanih z digitalnimi kompetencami znotraj sistema javnega šolstva v Sloveniji, je majhen. V času povprečnega trajanja formalnega izobraževanja državljan Slovenije posluša približno 2.000 ur pouka matematike, približno 1.000 ur pouka umetnosti in 200 ur pouka računalništva in informatike. Rezultati raziskave so pokazali, da na fakultetah tudi pri predmetih, katerih vsebina ni povezana z računalništvom in informatiko, študenti pridobivajo digitalne kompetence kot del skritega kurikuluma. Aritmetična sredina ostalih kompetenc kaže na to, da vprašani zmorejo delovati samostojno. Rezultati ravni digitalnihkompetenc po DigiComp 2.1. kažejo, da razen pri dveh kompetencah, pri nobeni ni presežena raven 5. Samoocenjena raven digitalnih kompetenc študentov se je pri večini kompetenc ustavila pri opravilih, ki jih študenti opravljajo za njihove lastne potrebe.
Zaključek: V prihodnosti bodo države EU morale standardizirati sistem ocenjevanja digitalnih kompetenc, da bi določile raven digitalnih kompetenc posameznikov. Šolski sistem v Sloveniji bo moral vključiti pomembno količino znanja s področja računalništva v učne načrte predmetov, pri čemer bo treba posebno pozornost nameniti nadgradnji digitalnih kompetenc znotraj prikritega kurikuluma.

Ključne besede: Formalni kurikulum, Skriti kurikulum, Digitalna kompetenca, DigiComp 2.1

Denisa MALÁ

Matej Bel University in Banská Bystrica, Faculty of Economics, Banská Bystrica, Slovakia

Lukáš SMEREK

Matej Bel University in Banská Bystrica, Faculty of Economics, Banská Bystrica, Slovakia

Martina MINÁROVÁ

Matej Bel University in Banská Bystrica, Faculty of Economics, Banská Bystrica, Slovakia

Veronika BÓDIOVÁ

Matej Bel University in Banská Bystrica, Faculty of Economics, Banská Bystrica, Slovakia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0020

Povzetek

Ozadje in namen: Pandemija Covid-19 je prinesla spremembo v načinu poslovanja podjetij, kar je pospešilo sprejetje digitalnih komunikacijskih orodij. Študija preučuje učinkovitost komunikacijskih orodij v slovaških podjetjih in primerja dinamiko pred in med pandemijo. Poudarja potrebo po reševanju komunikacijskih izzivov v podjetjih.
Metodologija: Podatke smo zbrali s pomočjo elektronskega vprašalnika, pri čemer je reprezentativni vzorec obsegal 555 anketirancev. Rezultate raziskave smo obdelali s statističnimi orodji, kot so McNemarjev test, Pearsonov test hi-kvadrat in Cramerjev V.
Rezultati: Pred pandemijo so slovaška podjetja uporabljala tradicionalne komunikacijske metode, kot so osebna srečanja, telefonski klici in e-pošta. Vendar je med pandemijo odvisnost od digitalnih komunikacijskih orodij, kot so video konference in platforme za sodelovanje, močno narasla.
Zaključek: Raziskava kaže, da so podjetja med pandemijo prepoznala pomembnost digitalnih komunikacijskih orodij za ohranjanje poslovnih operacij in sodelovanje zaposlenih. Covid-19 je deloval kot katalizator za preoblikovanje komunikacijskih praks v slovaških podjetjih. Ugotovitve poudarjajo nenehno pomembnost digitalnih komunikacijskih orodij v povojnem obdobju ter potrebo po uravnoteženem pristopu med tradicionalnimi in digitalnimi metodami komunikacije za optimizacijo celotne učinkovitosti.

Ključne besede: Komunikacija, komunikacijska orodja, učinkovitost, slovaška podjetja, Covid-19

Nikola KADOIĆ

University of Zagreb Faculty of organization and informatics, Varaždin, Croatia

Maja Gligora MARKOVIĆ

University of Rijeka Faculty of medicine, Rijeka, Croatia

Tena JAGAČIĆ

University of Zagreb Faculty of organization and informatics, Varaždin, Croatia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0021

Povzetek

Ozadje in namen: Preučevanje slogov odločanja (DMS) je ključno za razumevanje, kako posamezniki pristopajo k izbiram in oblikujejo preference. Dva vplivna okvira v razpravi o DMS, ki sta ju predlagala Scott & Bruce ter Rowe, nudita vpogled v povezave med prevladujočimi slogi in različnimi osebnimi značilnostmi.
Metodologija: Celovita študija se poglobi v rezultate vprašalnikov, pridobljenih leta 2020 in 2022, pri čemer uporablja metodologije, usklajene s Scott & Bruce ter Rowe. Anketa je zajela skupine študentov poslovnih in vojaških ved, pri čemer so zajeti niansirani vidiki odločanja. Uvedba inovativnih konceptov, kot sta podrejeni DMS in intenzivnost vpliva, je razširila analitični okvir in omogočila globlje razumevanje dinamike odločanja.
Rezultati: Analiza je razkrila pomembne variacije slogov odločanja med populacijo študentov, pri čemer so poudarjene povezave z različnimi osebnimi značilnostmi. Vključitev koncepta intenzivnosti prevlade je omogočila niansirane interpretacije, zlasti v zahtevnem obdobju COVID-19 in kasnejšem vračanju v normalnost.
Zaključek: Integracija predlaganih konceptov predstavlja pomembno obogatitev za prihodnje raziskave na področju DMS. Študija poudarja ključno vlogo razvijajočih se metodologij pri razjasnjevanju zapletenosti procesov odločanja. Nenehno izpopolnjevanje teh metodologij obeta bolj niansirano razumevanje, kako posamezniki premagujejo kompleksne scenarije odločanja.

Ključne besede: Slog odločanja, Prevladujoč slog odločanja, Podrejen slog odločanja, Intenzivnost prevlade slogov odločanja, Študenti poslovnih in vojaških ved

Dušan GOŠNIK

Faculty of management, Koper, Slovenia

Dragan JANJUŠIĆPAR

University of Applied Sciences, Rijeka, Croatia

Gordana NIKOLIĆPAR

University of Applied Sciences, Rijeka, Croatia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0022

Povzetek

Ozadje in namen: Namen raziskave je preučiti uporabo praks managementa projektov v slovenskih mikro in malih podjetjih (angl. micro, small firms – MSF) ter opredeliti dejavnike uspešnosti projekta (angl. project success factors – SF) in merila uspešnosti projekta (angl. project success criteria – SC).
Metodologija: Raziskava je bila izvedena na vzorcu 51 mikro in 41 malih podjetij v Sloveniji. Zbrani so bili podatki o dejavnikih uspešnosti (SF) in merilih uspešnosti na projektih (SC), najvplivnejših odločevalcih na projektih, v kolikšni meri se uporabljajo izbrana orodja managementa projektov in o praksi zaposlovanja vodij projektov s polnim delovnim časom v slovenskih mikro in malih podjetjih (MSF). Za analizo podatkov zbranih z vprašalnikom je bila uporabljena deskriptivna statistika. Proučili in prikazali smo podobnosti in razlike med praksami managementa projektov v mikro in malih podjetjih.
Rezultati: Rezultati kažejo, da je »jasno opredeljen cilj projekta« najpomembnejši dejavnik uspešnosti projektov (SF), »zadovoljstvo uporabnika rezultatov projekta« pa je najpomembnejši kriterij uspešnosti projektov (SC) v mikro in malih podjetjih. Lastnik/direktor podjetja je bil zaznan kot najvplivnejši odločevalec na projektih v mikro in malih podjetjih.
Zaključek: Razumevanje ključnih dejavnikov uspešnosti projektov (SF) in meril uspešnosti projektov (SC) ter vključevanje teh spoznanj v odločanje lahko izboljša prakse managementa projektov v mikro in malih podjetjih. Na podlagi rezultatov te študije in drugih podobnih študij lahko managerji in odločevalci v podjetjih izboljšajo uspešnost projekta z osredotočanjem na ozko področje dejavnikov uspeha projektov (SF). Osredotočenost na jasno opredeljene cilje projekta v fazi načrtovanja projekta je bil zaznan kot najpomembnejši dejavnik uspešnosti projektov v mikro in malih podjetjih. Rezultati tudi kažejo, da je zadovoljstvo uporabnika rezultatov projekta najpomembnejši kriterij uspešnosti projektov v mikro in malih podjetjih.

Ključne besede: Projekt, Uspeh, Faktor, Mikro, Malo, Podjetje, Slovenija

Zvone Balantič

University of Maribor, Faculty of Organizational Sciences, Kranj, Slovenia

Andrej Koložvari

Lado Lenart

Andrej Škraba

University of Maribor, Faculty of Organizational Sciences, Kranj, Slovenia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2024-0015

Abstract

It was on that gloomy, rainy Tuesday morning when a colleague delivered the infinitely sad news to me. At first, you hope it’s a mistake, but the seriousness of the morning gradually presses you into a day that confronts you with the truth.
That day, a great Man, whom we friends called “Dr. Tone,” departed.
Prof. Dr. Anton Zupan was a distinguished expert in a specialized field of medicine. He was a physiatrist – a physician specializing in physical and rehabilitation medicine. His profound knowledge of his field was intertwined with his personal battle with illness. Every day, he faced a rare progressive genetic disease that persistently deteriorated muscle function. He was always acutely aware of his path, which is why he constantly intertwined his life experiences with science. In this way, he continually sought a path forward, towards development. He always managed to create a scientific whirlwind that drew in and eventually pulled in the rest of us. At the centre of this whirlwind was always a very special atmosphere. When we gathered around the table and disc ussed various ideas, it was always extremely creative, clear, precise, and realistic. Despite the whirlwind of possibilities constantly striking our thoughts, Prof. Dr. Zupan knew how to find the right way out.
The esteemed professor was employed at the University Rehabilitation Institute of the Republic of Slovenia – Soča, where he honed his knowledge and directly shared it with his colleagues and his patients. He was a specialist physician, and his scientific hobby was engineering technology. His eyes lit up when we discovered even the smallest idea that could ease the lives of those with dystrophy, his spirit entered a magical world when he personally tested the idea, and his pride soared as high as Triglav when the idea came to life among his protégés. Prof. Dr. Zupan was extremely precise, possessed a refined sense of the melodiousness of language, had an impeccable memory, and always respected inventions and innovations intertwined with modern technology, whose power he was very much aware of. He was technically curious and medically complex, carefully storing every detail in his “central memory.”
Prof. Dr. Tone Zupan collaborated with many research institutions at home and abroad. Among these institutions was the University of Maribor, with the Centre for Interdisciplinary and Multidisciplinary Research and Studies (CIMRŠ), within which the Institute for the Development of Technologies for the Disabled (IRTIUM) operated from 2002 to 2005. Many Slovenian experts from various fields, including from University of Maribor, Faculty of Organizational Sciences (UM FOV), joined this institute. Prof. Zupan immensely enjoyed his interactions within IRTIUM, where ideas about dynamic seating in wheelchairs, a bed for turning the disabled during sleep, self-service automatic refuelling at gas stations, driving aids, special requirements for “winter crutches,” smart homes, and the employment of people with disabilities were nurtured. Through collaboration with the Cybernetics and Decision Support Systems Laboratory at UM FOV, one of these ideas materialized into a voice-controlled wheelchair. The list of ideas, conceived and realized projects, is long, so long that life becomes too short. Therefore, dear colleagues, acquaintances, and other readers who have captured your precious time within these lines created by the life of a great friend and scientist, we invite you to follow some idea or scientific thought. In this way, colleague Tone will continue to create.
In his lifetime, Dr. Anton Zupan did much good for patients, students, the community, and science. He has etched himself into our hearts. He proved that we could move the world for the better. We colleagues will now often sigh and say: “Tone, forgive us, but once again, we ask you for an answer to this question…”
And Tone, thank you for your wise thoughts.