Let. 59, Št. 1 (2026)

Ana JURAS
University of Split, Faculty of Economics, Business and Tourism, Split, Croatia

Ozadje in namen: Nenehni problem etičnih kršitev med študenti predstavlja temeljno grožnjo delovanju visokošolskih ustanov in se prenaša v njihovo vedenje na prihodnjem delovnem mestu. Namen prispevka je preučiti povezavo med akademskim kontekstom v visokošolskih ustanovah tranzicijske družbe in etičnim vedenjem študentov.
Metode: Izvedena je bila empirična raziskava na vzorcu 235 študentov ter 112 visokošolskih učiteljev in administrativnih delavcev iz 12 visokošolskih ustanov na Hrvaškem. Podatki o etični infrastrukturi visokošolskih ustanov ter etičnem vedenju študentov in zaposlenih so bili zbrani pri obeh skupinah. Za analizo smo uporabili deskriptivno statistiko za vpogled v značilnosti akademskega konteksta in vedenja ter večkratne regresijske analize za preučitev povezav med kontekstom in etičnim vedenjem.
Rezultati: Percepcije študentov in zaposlenih se razlikujejo glede številnih vidikov akademskega konteksta. Ključni dejavniki, ki vplivajo na etično vedenje študentov, so formalni etični okvir, individualna raven etike ter zaznavanje in sankcioniranje neetičnega vedenja. Študenti naravoslovnih programov so manj dovzetni za vpliv akademskega konteksta kot študenti drugih znanstvenih področij.
Zaključek: Trenutno stanje akademskega konteksta v visokošolskih ustanovah tranzicijske družbe kaže na veliko možnosti za izboljšave pri razvoju etične infrastrukture in spodbujanju kulture akademske integritete ter etičnih vrednot. Ključni izziv je prenos deklarativnih načel v dejansko prakso na organizacijski in individualni ravni, da bi ustanove vzpostavile učinkovit etični okvir in kulturo ter bile prepoznane kot etične med deležniki.

Ključne besede: Akademska nepoštenost, Organizacijska etika, Visokošolske ustanove, Študenti, Visokošolski učitelji, Hrvaška

Mateja JERMAN
University of Primorska, Faculty of Management, Koper, Slovenia

Povzetek

Namen raziskave je preučiti uključne dejavnike za uspešno uvajanje sprememb v organizacijah, katere lastnosti managerjev najbolje podpirajo uvedbo sprememb in katere so najpogostejše ovire pri uvajanju sprememb v organizacijah. Glavna sprememba, na katero se osredotočamo, je uvedba novih metod dela v organizaciji, kot so Šest Sigma, Vitko poslovanje, Vitka šest sigma, Kaizen in podobne metode.
Metode: Predstavljene so najnovejše ugotovitve iz literature o upravljanju sprememb, ključnih dejavnikih uspeha in ovirah pri uvajanju sprememb. Predstavljena je empirična študija o na vzorcu 55 organizacij iz Slovenije. Za zbiranje podatkov je bil uporabljen spletni vprašalnik. Za analizo podatkov je bila uporabljena opisna statistika.
Rezultati kažejo, da so ključni dejavniki za uspešno izvajanje sprememb močno povezani s kulturo in ostalimi človeškimi dejavniki, kot je podpora vršnega managementa in primerna vključenost zaposlenih. Izbira pravih vodij in učinkovita komunikacija pri uvajanju sprememb sta bila zaznana ključni dejavnik uspeha. Ugotovljeno je, da so ključ- ne ovire pri uvajanju sprememb neučinkovit način komunikacije ter to, da obstoječe navade in miselnost zaposlenih ne podpirajo sprememb.
Ugotovitve te raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju uvajanja sprememb ter prinašajo teoretične in praktič- ne implikacije, kot je uspešnejše uvajanje sprememb v organizacije.

Ključne besede: Change, Management, Method, Implementation, Success

Luděk STEHLÍK
Independent Scholar

Michal SILBERG
Independent Scholar

Jana MATOŠKOVÁ
Tomas Bata University in Zlín, Faculty of Management and Economics, Zlín, Czech Republic

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2026-0003

Povzetek

Uvod in namen: Cilj raziskave je analizirati povezanosti med strokovnimi osebnimi kompetencami, organizacijsko agilnostjo, zadovoljstvom pri delu ter organizacijskim državljanskim vedenjem v delovnih skupinah, saj lahko ti dejavniki pomembno vplivajo na organizacijsko uspešnost in konkurenčnost.
Metodologija: V prerečno raziskavo je bilo vključenih 25 delovnih skupin (N = 135) iz različnih gospodarskih sektorjev na Slovaškem. Izvedli smo večnivojske korelacijske in regresijske analize, faktorske analize ter strukturno modeliranje.
Rezultati: Večnivojska korelacijska analiza je pokazala pozitivne povezave med zadovoljstvom pri delu in vsemi lestvicami Bochumskega osebnostnega inventarja (v razponu od 0,097 do 0,406), pri čemer je bilo deset korelacij statistično značilnih. Rezultati kažejo, da delovne kompetence napovedujejo zadovoljstvo pri delu, zadovoljstvo pa je pozitivno povezano z organizacijskim državljanskim vedenjem zaposlenih. Vendar pa moderirajočega učinka organizacijske agilnosti na odnos med kompetencami in zadovoljstvom nismo uspeli dokazati. Ugotovili smo statistično značilno pozitivno povezavo med stopnjo zrelosti agilnosti in zadovoljstvom pri delu. Razpravljamo o možnih vzrokih, poudarimo omejitve ter predstavimo praktične implikacije.
Sklep: Ustrezne strokovne veščine in pristop, usmerjen v ljudi, sta ključna za dolgoročni uspeh v konkurenčnem okolju ter lahko skupaj z organizacijsko agilnostjo prispevata k večjemu zadovoljstvu zaposlenih pri delu.

Ključne besede: Zadovoljstvo pri delu, Organizacijsko državljansko vedenje (OCB), Organizacijska agilnost, Strokovne osebne kompetence, Učinkovitost skupin

Marius ZAMKAUSKAS
Klaipeda University, Klaipeda, Lithuania

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2026-0004

Povzetek

Ozadje/Namen: Namen raziskave je identificirati marketinška orodja, ki spodbujajo razvoj ekonomije znanja, ter oblikovati razvojni model, utemeljen na empiričnih rezultatih. Prispevek analizira teoretične vidike neprofitnega, socialnega in političnega marketinga, uvaja koncept samo-segmentacije ter predlaga strategijo za krepitev družbene pripravljenosti na uveljavljanje vrednot ekonomije znanja.
Metode: Raziskava je bila izvedena v dveh zaporednih fazah. Prva faza je zajemala tri delne študije: študijo primera, kvantitativno deskriptivno raziskavo in kvalitativno eksploratorno raziskavo. Druga faza je vključevala oblikovanje razvojnega modela na podlagi ugotovitev iz prve faze.
Rezultati: Študija primera je omogočila identifikacijo sekundarnih dejavnikov vpliva, ki določajo izbor posameznih orodij ali oblikovanje njihovega celostnega nabora. Analiza anketnih podatkov je razkrila skupine najpomembnejših marketinških orodij. Na podlagi ekspertnih ocen je bil oblikovan nabor najpogosteje predlaganih orodij. Celovita sinteza rezultatov je privedla do oblikovanja usklajenega petstopenjskega modela za spodbujanje razvoja ekonomije znanja.
Zaključek: Predlagani model odraža ključna spoznanja: izbira marketinških orodij je pogojena s pripravljenostjo in odprtostjo družbe za sprejemanje novih idej; uspešnost diseminacije je odvisna od medinstitucionalnega sodelovanja; učinkovita diseminacija zahteva jasno opredeljeno ciljno publiko; nabor marketinških orodij pa mora temeljiti na rezultatih nenehne analize podatkov.

Ključne besede: Ekonomija znanja, Marketinška orodja, Razvojni model, Družbena pripravljenost, Litva.

Kadri UKRAINSKI
School of Economics and Business Administration, University of Tartu, Tartu, Estonia

Hanna KANEP
School of Economics and Business Administration, University of Tartu, Tartu, Estonia

Liudmyla DOROKHOVA
School of Economics and Business Administration, University of Tartu, Tartu, Estonia

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2026-0006

Povzetek

Namen/cilj: Namen članka je razviti metodologijo za ocenjevanje startup ekip ter oblikovati ustrezen računalniški model, ki temelji na večkriterijski analizi in odločanju z uporabo mehke logike. Posebna pozornost je namenjena opredelitvi tako kvalitativnih kot kvantitativnih značilnosti ekipe ter pridobitvi posplošene integralne ocene startup ekipe v pogojih negotovosti.
Zasnova/metodologija/pristop: Predlagana je integrirana metoda ocenjevanja, ki združuje načela pristopa mehkih množic in ekspertnega vrednotenja ter je implementirana kot sistem mehke sklepanja v okolju MATLAB. Razviti model uporablja različne začetne značilnosti startup ekipe kot vhodne parametre. V ta namen so bile identificirane, opisane in uporabljene formule za izračun vrednosti teh ocenjevalnih parametrov. Opredeljen je bil nabor jezikovnih spremenljivk ter sistem pravil za obdelavo mehkih podatkov. Empirično osnovo raziskave predstavljajo podatki iz literature, ocene strokovnjakov in investitorjev ter študije primerov dejanskih startup projektov.
Ugotovitve: Rezultati kažejo, da predlagani pristop omogoča razmeroma objektivno in celovito oceno kakovosti startup ekipe, saj upošteva več ocenjevalnih meril, njihove medsebojne povezanosti ter kombinacijo kvalitativnih in kvantitativnih vhodnih podatkov v razmerah izrazite negotovosti. Metodologija zagotavlja objektivnost in ponovljivost ocenjevanja, zaradi česar predstavlja uporabno orodje za podporo odločanju v različnih situacijah in za različne udeležence v startup okolju.
Raziskovalne implikacije/omejitve: Raziskavo omejuje omejena razpoložljivost podatkov o dejanskih startup ekipah za preverjanje modela, kar pušča precej prostora za izboljšave, ter potreba po nadaljnji empirični utemeljitvi in prilagoditvi celotnega mehko-logičnega modela, vključno s formulami vhodnih parametrov, jezikovnimi spremenljivkami in pravili odločanja na podlagi strokovnih mnenj. Možna nadaljnja raziskovalna področja vključujejo prilagoditev metode različnim fazam razvoja startupov, upoštevanje področja delovanja, velikosti in drugih specifičnih značilnosti ter natančnejšo prilagoditev modela v različnih praktičnih primerih.
Izvirnost/vrednost/prispevek: Izvirnost članka se kaže v integraciji mehke logike in večkriterijske analize za ocenjevanje človeškega dejavnika v startupih. Pomemben prispevek predstavlja razvoj praktično usmerjenega orodja, ki povečuje natančnost in zanesljivost analize ekip, kar je bistvenega pomena za startupe, poslovne angele, sklade tveganega kapitala, pospeševalnike ter druge deležnike v startup skupnosti.

Ključne besede: Ocenjevanje startup ekip, Metodologija mehke ocene, Model točkovanja ekip

DOI: https://doi.org/10.2478/orga-2026-0005

Povzetek

Ozadje in namen: Sistematični pregled literature se osredotoča na uporabo učne analitike med visokošolskimi učitelji, ki imajo ključno vlogo pri zbiranju, analizi in interpretaciji podatkov. Za razumevanje vloge učiteljev v učni analitiki ter dejavnikov in učinkov njene uporabe so analizirane empirične raziskave iz obdobja med letoma 2011 in 2024.
Metode: Z namenom zmanjšanja raziskovalne pristranskosti in zagotavljanja ponovljivosti je bil izveden sistematični pregled literature. Identificirani relevantni članki so bili analizirani v dveh fazah, najprej z opisno analizo, nato pa s poglobljeno kvalitativno sintezo.
Rezultati: Pregled literature razkriva dva prevladujoča trenda v načinu uporabe učne analitike med visokošolskimi učitelji. Prvi se osredotoča na uporabo tehnologij učne analitike za reševanje konkretnih problemov, drugi pa obravnava učno analitiko v okviru širših pedagoških praks poučevanja in učenja. Prispevek poleg tega obravnava dejavnike in učinke uporabe učne analitike med visokošolskimi učitelji ter izpostavlja vrzeli v obstoječih raziskavah in predlaga nadaljnje raziskovalne smernice na tem področju.
Zaključek: Prispevek ponuja pregled novejše literature na področju uporabe učne analitike med visokošolskimi učitelji. Ugotovitve pojasnjujejo vlogo učiteljev pri uporabi učne analitike ter podajajo vpogled v dejavnike in učinke njene uporabe, ki so relevantni tudi za druge deležnike in odločevalce v visokem šolstvu.

Ključne besede: Učna analitika, Visoko šolstvo, Vidik učiteljev, Sistematični pregled literature