Digitalne kompetence v formalnem in skritem kurikulumu

Povzetek

Ozadje in namen: Raziskovanje področja digitalnih kompetenc je eden izmed najpomembnejših političnih ciljev na področju izobraževanja v Evropski uniji že skoraj dve desetletji. Leta 2017 sta bila objavljena dva zelo pomembna dokumenta: DigComp 2.1 - Okvir digitalnih kompetenc za državljane z osmimi stopnjami usposobljenosti in primeri uporabe ter Evropski okvir digitalnih kompetenc izobraževalcev - DigCompEdu. Kljub tem dokumentom in vsem raziskavam na področju digitalnih kompetenc še vedno ni enotnega instrumenta za merjenje digitalnih kompetenc državljanov. Težava je v tem, da digitalne kompetence obsegajo širok nabor veščin, od osnovne digitalne pismenosti do naprednih tehničnih veščin, in se razvijajo s tehnološkim napredkom. Raziskovalci in odločevalci se srečujejo s številnimi ovirami pri ustvarjanju enotnega orodja za ocenjevanje teh kompetenc. Članek zato razširja obstoječe raziskave na področju digitalnih kompetenc v formalnem izobraževanju v Sloveniji. Raziskava je usmerjena v raziskovanje učnih načrtov pridobivanja digitalnih kompetenc na treh ravneh formalnega izobraževanja ter ravni doseganja digitalnih kompetenc med državljani (študenti) v Sloveniji. Namen študije je pridobiti širše razumevanje, kako udeleženci v formalnem izobraževanju pridobivajo digitalne kompetence za pridobitev javno priznane kvalifikacije v izobraževalnem sistemu v Sloveniji.
Načrt/Metodologija/Pristop: Da bi preučili področje digitalnih kompetenc v formalnem in prikritem kurikulumu, je bila najprej izvedena anketa med študenti (državljani) s ciljem ocenitve njihove samopodobe glede digitalnih kompetenc. Zatem so bili izvedeni intervjuji med učitelji z različnih fakultet, da bi identificirali elemente prikritega kurikuluma. Tretji del raziskave se je nanašal na pregled in analizo javno dostopnih izobraževalnih vsebin v osnovnih in srednjih šolah ter univerzah glede tem, povezanih s pridobivanjem digitalnih kompetenc.
Rezultati: Obseg formalnega poučevanja vsebin, povezanih z digitalnimi kompetencami znotraj sistema javnega šolstva v Sloveniji, je majhen. V času povprečnega trajanja formalnega izobraževanja državljan Slovenije posluša približno 2.000 ur pouka matematike, približno 1.000 ur pouka umetnosti in 200 ur pouka računalništva in informatike. Rezultati raziskave so pokazali, da na fakultetah tudi pri predmetih, katerih vsebina ni povezana z računalništvom in informatiko, študenti pridobivajo digitalne kompetence kot del skritega kurikuluma. Aritmetična sredina ostalih kompetenc kaže na to, da vprašani zmorejo delovati samostojno. Rezultati ravni digitalnih kompetenc po DigiComp 2.1. kažejo, da razen pri dveh kompetencah, pri nobeni ni presežena raven 5. Samoocenjena raven digitalnih kompetenc študentov se je pri večini kompetenc ustavila pri opravilih, ki jih študenti opravljajo za njihove lastne potrebe.
Zaključek: V prihodnosti bodo države EU morale standardizirati sistem ocenjevanja digitalnih kompetenc, da bi določile raven digitalnih kompetenc posameznikov. Šolski sistem v Sloveniji bo moral vključiti pomembno količino znanja s področja računalništva v učne načrte predmetov, pri čemer bo treba posebno pozornost nameniti nadgradnji digitalnih kompetenc znotraj prikritega kurikuluma.

Ključne besede: Formalni kurikulum, Skriti kurikulum, Digitalna kompetenca, DigiComp 2.1