So zadružne banke v primerjavi s poslovnimi bankami bolje opremljene za premoščanje finančne krize? Primer italijanskega bančnega sektorja pred in med krizo

Povzetek

Ozadje in namen: Cilj prispevka je empirično preučiti vedenje različnih tipologij bank pred in finančno krizo v obdobju krize s poudarkom na zadružnih bankah. Teoretska podlaga poudarja konservativne poslovne strategije, ki so značilne za zadružne banke, obenem pa te banke posvečajo večjo pozornost interesnim skupinam kot pa poslovne banke. Na tej osnovi si prispevek prizadeva, da bi osvetlil empirične učinke omenjenih značilnosti na vedenje zadružnih bank med finančno krizo. Metodologija: Za preverjanje, ali so zadružne banke poslovale različno kot poslovne banke v obdobju 2005-2015, se prispevek osredotoča na donosnost, stroškovno učinkovitost in uspeh pri posojilih v vzorcu 594 italijanskih bank prek OLS metode in (kjer se da) z metodo fiksnih učinkov. Rezultati: Nasplošno so se med poslovanjem italijanske zadružne banke bolje odrezale kot ostale banke. Kakovost pri izdajanju posojil je bila višja, medtem ko iz rezultatov ni bilo opaziti večjih razlik pri pokazateljih za donosnost in stroškovno učinkovitost. Zaključek: Prispevek empirično dokazuje s teoretskega vidika že uveljavljeno hipotezo: in sicer, italijanske zadružne banke poslujejo različno od standardnih poslovnih bank, kar je opazno predvsem v obdobjih krize. To empirično podpira ugotovitev, da so se različne tipologije bank različno odzvale na finančno in gospodarsko krizo, kar ima pomembne posledice za tvorce finančne politike. Zaradi specifičnosti zadružnih bank in regulative italijanske vlade med krizo, se je pojavila ironična situacija: čeprav je kriza v manjši meri učinkovala na italijanske zadružne banke, so se slednje slabše prilagodile nanjo kajti reševalni program je bil namenjen predvsem poslovnim bankam.