Zaposleni kot neznani akter? Analiza lastništva zaposlenih s posebnim poudarkom na srednji in vzhodni Evropi

Povzetek

Ozadje in namen. Čeprav ima lastništvo zaposlenih dolgoletno tradicijo, še vedno ne vemo veliko o pogledih samih zaposlenih na to obliko lastništva. Pomanjkanje znanja o odnosu zaposlenih do lastništva zaposlenih spodbuja nadaljnjo razpravo. S tem člankom želimo prispevati k temu, da zapolnimo omenjeni primanjkljaj tako, da smo izvedli semantično analizo literature z namenom, da prepoznamo različne strukture akterjev, ki se posredno pojavljajo v tem diskurzu. Zasnova / metodologija / pristop. Izvedli smo semantično analizo diskurza o lastništvu zaposlenih. Z namenom sistematične analize smo potegnili ločnico med površinsko in poglobljeno strukturo komunikacije v smislu Michela Foucaulta. Interpretiramo nekatere vodilne semantične razlike - izraz, ki ga skoval Niklas Luhmann - da bi predstavili osnovno strukturo komunikacije. Rezultati. Lahko identificiramo šest različnih tokov na površju diskurza o lastništvu zaposlenih; vsak od njih je opredeljen z nameni, ki jim sledi. Temeljno strukturo diskurza tvori razlikovanje med proizvodnjo-potrošnjo, kapitalom-delom in lastništvom-nadzorom, kar tudi določa katere modele akterji implicitno uporabljajo. Zaključek. Implicitno lahko v diskurzu identificiramo pet različnih modelov akterjev. Diskurz v državah srednje in vhodne Evrope se razlikuje na površinski ravni, saj je bolj usmerjen v vprašanja politične legitimacije procesa privatizacije kot v vprašanja ekonomske učinkovitosti, s čimer uvaja politično razlikovanje v diskurz, kar se običajno ne kaže na zahodu. Skupna pa je semantična interpretacija razlik kot tudi modeli akterjev, ki izhajajo iz v teh razlik.