Planiranje izobraževanja in menedžment sprememb

Povzetek

Načrtovanje izobraževanja je bilo, kot ločena dejavnost, pozno vpeljano na splošno področje ekonomskega in družbenega načrtovanja. Močno se je povečalo s potrebo po ureditvi/soočenju s populacijsko eksplozijo v poznih štiridesetih prejšnjega stoletja in je bilo okrepljeno z rastjo zavedanja ekonomske vrednosti izobraževanja. Dandanes je povezanost med načrtovanjem izobraževanja in ekonomsko razvitostjo oz. med vsemi vidiki izobraževanja in ekonomsko razvitostjo deležna vedno večje pozornosti, ki vodi do naraščanja potreb po načrtovanju razvoja. Oblikovane so razne strategije z določenimi cilji, ki naj bi bili prevedeni v prihodnji čas. Optimalne izobrazbene strukture “države” ali nacionalne makroekonomije za bodoči tehnološki razvoj danes še ni mogoče napovedovati. Razlogov je več: tehnološki, ekonomski in socialni. Zato je bil oblikovan tudi tako imenovan hevristični pristop oziroma model planiranja kadrov (Rus, 1979: 247, Černetič, 1999: 86). V tem modelu oziroma pristopu se vzpostavljajo štiri predpostavke: družbeni cilji, relevantne družbene okoliščine, kadrovski potencial in kadrovske potrebe. Kvantitativno in kvalitativno proučevanje odnosa med temi variablami hevrističnega pristopa je dinamičen proces. V prispevku bodo obravnavana naslednja vprašanja: o metodah in scenarijih načrtovanja izobraževanja, predvidevanja in napovedi razvoja izobraževanja, raziskovalno in normativno napovedovanje izobraževanja, področja in dileme planiranja izobraževanja ter cilji organizacije in menedžment sprememb. Vsa ta vprašanja so še kako aktualna z vključitvijo Slovenije v EU in v procese, ki v njej potekajo Predvsem gre za deduktiven pristop pri dveh pomembnih družbenih dokumentih/resolucijah: Nacionalni program razvoja visokega šolstva in Nacionalni program razvoja raziskovalne dejavnosti. Pri enem in drugem uvajanju so bili poleg politike premalo vključeni drugi nosilci sprememb.